1. Murva (Morέα): Uporablja se zaradi svojih adstrigentnih lastnosti za zaustavitev krvavitev in zdravljenje ran.
2. Divji česen (Σκόροδον): Znan po svojih antibakterijskih in antiseptičnih lastnostih, so ga nanašali na rane in uporabljali kot ekspektorans pri težavah z dihali.
3. Mak (Μήκων): Mlečni sok iz makovih semen so uporabljali kot sredstvo za lajšanje bolečin in spanje.
4. Henbane (Υοσκύαμος): Ta rastlina ima halucinogene lastnosti in so jo občasno uporabljali kot anestetik med kirurškimi posegi.
5. Ranka (Δικταμνον): Verjeli so, da ima lastnosti celjenja ran, zato so ga nanašali neposredno na rane.
6. Mandragora (Μανδραγόρας): Korenino te rastline so uporabljali kot pomirjevalo in lajšalo bolečino.
7. Centaury (Κενταύριον): Uporablja se za zdravljenje različnih bolezni, vključno z želodčnimi težavami in ranami.
8. Kamilica (Άνθεμις): Znan po svojih protivnetnih lastnostih in se je uporabljal za pomiritev razdražene kože in oči.
Poleg zeliščnih zdravil Homer omenja tudi uporabo napitkov iz živalskih delov in magičnih zaklinjanj. Pomemben primer je uporaba Nepenthe, zdravila, ki prinaša pozabljivost in lajšanje bolečin.
Kirurške prakse so bile tudi sestavni del starogrške medicine, kot je opisano v Iliadi. Kirurgi so za zdravljenje poškodb na bojišču uporabljali orodja, kot so skalpeli, šivi in sonde. Pri hudih ranah je bila včasih potrebna amputacija, za zaustavitev krvavitve pa so uporabili žganje.
Pomembno je omeniti, da čeprav je starogrška medicina znatno prispevala k razvoju zahodne medicine, so mnoge od teh praks temeljile na empiričnih opazovanjih in ne na znanstvenem razumevanju. Ko je medicinsko znanje sčasoma napredovalo, so nekatera zdravila in prakse, omenjene v Iliadi, sčasoma nadomestila učinkovitejša in znanstveno utemeljena zdravljenja.