1. Prerokba in usoda :Predstava se začne s prerokbo, da bo Ojdip ubil očeta in se poročil z njegovo materjo. Kljub prizadevanjem, da bi se temu izognil, Ojdip nevede izpolni prerokbo in tako sproži tragične dogodke predstave. Ideja o usodi in nemoči posameznikov pred vnaprej določeno usodo tvori osrednjo temo tragedije.
2. Nevednost in samoodkrivanje :Ojdip v svojem prizadevanju, da bi odkril resnico o umoru kralja Laja, nevede razkrije lastno preteklost in starševstvo. Razkritje njegovega incestuoznega razmerja z materjo Jokasto in očetomora, ki ga je nevede storil, pri Ojdipu povzročita občutek groze in obupa.
3. Tragična napaka (Hamartia) :Tragična napaka Ojdipa je v njegovem pretiranem ponosu, trmi in želji po spoznanju resnice, tudi ko vodi v njegov propad. Njegova neomajna odločenost, da odkrije resnico, in neupoštevanje opozoril Tirezija in drugih prispevata k njegovi tragični usodi.
4. Anagnorisis (prepoznavanje) :Ojdipovo postopno spoznanje svojih grehov in padec v obup, ko odkrije resnico, sta ključni trenutek v predstavi. Priznanje svojih dejanj in njihovih posledic vodi v intenzivno čustveno trpljenje in tesnobo.
5. Katarza :Občinstvo doživi občutek katarze, ko je priča Ojdipovemu čustvenemu padcu in njegovemu trpljenju. Ta čustvena sprostitev omogoča gledalcem, da razmišljajo o temah človeške šibkosti, nepredvidljivih silah usode in posledicah posameznikovih dejanj.