Struktura zapleta:
- Enotnost delovanja: Aristotel je poudarjal, da mora imeti tragedija en sam, koherenten in enoten zaplet. Temu načelu sledijo številne igre in zgodbe za ustvarjanje osredotočene pripovedi.
- Katarza: Tragedija je pogosto namenjena vzbuditi čustveno katarzo pri občinstvu. Z doživljanjem protagonistovih bojev in propada občinstvo dobi čustveno sprostitev in občutek očiščenja.
- Peripeteia in Anagnorisis: Ti izrazi se nanašajo na nenaden preobrat sreče (peripeteia) in trenutek prepoznanja ali razkritja (anagnorisis) v tragičnem zapletu. Ti elementi ustvarjajo dramatično napetost in vpogled.
Razvoj znakov:
- Tragični junak: Aristotelovo pojmovanje tragičnega junaka vključuje kompleksen in pomanjkljiv značaj, ki pade z visokega položaja zaradi lastnih napak in napak (hamartija).
- Hubris: Tragični junak pogosto izkazuje pretiran ponos ali arogantnost, kar vodi v njihov propad.
- Katarza: Čustvena povezanost občinstva z bojem in padcem protagonista je osrednjega pomena za katarzično izkušnjo.
Jezik in slog:
- Pesniški jezik: Aristotel je poudarjal uporabo vzvišenega, poetičnega jezika za ustvarjanje občutka veličine in čustvenega vpliva v tragediji.
- Ritem in meter: Uporaba posebnih ritmov in metrov v govoru in verzih poveča dramatičen učinek.
Spektakel:
- Vizualni elementi: Aristotel je prepoznal pomen spektakla, vključno s kostumi, scenografijo in scenografijo, pri ustvarjanju poglobljene in čustveno odmevne gledališke izkušnje.
Ta načela so vplivala na zahodne dramske tradicije in še naprej veljajo za bistvene elemente pri ustvarjanju prepričljivih tragedij.