Sonet se začne z Miltonovim nagovorom svojega nebeškega Očeta in izraža hvaležnost za številne blagoslove, ki jih je prejel skozi svoje življenje, kljub izzivom, s katerimi se sedaj sooča. Priznava, da mu je Bog podelil "nebeško luč" v obliki intelektualnega in duhovnega razsvetljenja, ki mu je omogočilo nadaljevanje njegovega pesniškega poklica in služilo kot posoda božanskega navdiha.
Vendar pa Milton obžaluje izgubo fizičnega vida, ki jo imenuje "odsotnost svetlobe". Priznava omejitve in nevšečnosti, ki jih slepota povzroča v njegovem vsakdanjem življenju, vključno z nezmožnostjo branja, pisanja in uživanja v vizualni lepoti sveta okoli sebe. Izraža tudi svoje razočaranje, ker ne more izpolniti svojega polnega potenciala kot pesnik, saj se boji, da bi njegova slepota ovirala njegovo sposobnost učinkovitega izražanja svojih misli in čustev.
Kljub tem izzivom Milton potrjuje svojo vero v Božjo previdnost in prepričanje, da ima Bog zanj večji namen, tudi v njegovi slepoti. Tolaži ga spoznanje, da Božja »notranja luč« še vedno razsvetljuje njegov um in srce ter mu omogoča, da ostane neomajen v svoji predanosti in nadaljuje svoje pesniško delo.
Sonet se zaključi z Miltonovo izjavo, da bo, čeprav je morda fizično slep, še naprej iskal in služil Bogu z vsemi svojimi preostalimi čuti in sposobnostmi. Izraža upanje, da ga bo Bog vodil in navdihoval ter mu dovolil, da svojo slepoto uporabi kot priložnost za duhovno rast in pesniško preobrazbo.
Na splošno »On His Blindness« razkriva Miltonov globok občutek izgube, njegov boj z omejitvami, ki jih postavlja njegovo fizično stanje, in njegovo neomajno vero v Božji načrt za njegovo življenje. Sonet ponazarja Miltonovo vzdržljivost in odločnost, pa tudi njegovo prepričanje, da lahko tudi v stiski najde smisel, namen in pesniški navdih.