1. Podobe:
- "Njene oči so bile kot zvezde, tako svetle so sijale,"
- "Njen glas je bil kot šepet, mehak in tih,"
- "Njen nasmeh je bil kot sonce, topel in svetel,"
- "Njen dotik je bil kot vetrič, nežen in hladen."
Te primerjave primerjajo vidike Ane z naravnimi elementi, s poudarkom na njeni lepoti in eteričnih lastnostih.
2. Metafore:
- "Bila je cvet v polnem razcvetu."
- "Bila je sončni žarek na oblačen dan."
Te metafore neposredno enačijo Ano s čudovitimi naravnimi podobami, kar dodatno poudarja njene pozitivne lastnosti.
3. Personifikacija:
- "Zvezde so plesale v njenih očeh,"
- "Luna je pela uspavanko v noči,"
- "Veter je šepetal njeno ime."
Tu pesnik nečloveškim entitetam pripisuje človeške lastnosti in v opise Aninega okolja vnese občutek očarljivosti.
4. Aliteracija:
- "zvezdano nebo,"
- "nežen vetrič,"
- "mehki šepet."
Ti ponavljajoči se soglasniki ustvarijo prijeten zvočni učinek in prispevajo k muzikalnosti pesmi.
5. Asonanca:
- "svetle so sijale,"
- "sonce, toplo,"
- "kot vetrič."
Ti ponavljajoči se samoglasniki ustvarjajo gladek, harmoničen zvok pri glasnem branju pesmi.
6. Ponavljanje:
- "Ana" (ponavlja se v pesmi)
- "Všeč mi je" (ponovljeno v primerjavah)
Ponovitev »Ane« poudarja njeno osrednjo prisotnost v pesmi, ponovitev »všeč« pa krepi primerjave med njo in čudovitimi naravnimi elementi.
Ti literarni prijemi skupaj ustvarijo živo upodobitev Ane in očarljivih učinkov, ki jih ima na svet okoli sebe.