Skozi celotno pesem je okolje prikazano kot bujno, naravno okolje. Govornik med drugimi naravnimi elementi omenja »dolino, kjer veter sladko diši« in »drevesa divjih vrtnic«, kot so »od sonca ožgana radost«, »zvezde, ki pojejo na nebu« in »luna na gori«.
Ta sklicevanja na naravo kažejo na zunanje okolje, verjetno vrt ali travnik, ki se v poeziji pogosto uporablja kot simbol ljubezni in lepote. Podobe, povezane z naravo, se prav tako povezujejo s temo lepote kot nečesa čistega, naravnega in božanskega, v nasprotju z nečim površnim ali umetnim.
Na splošno lahko prizorišče pesmi »Lepota« razlagamo kot spokojno, naravno okolje, obdano s simboli ljubezni in lepote, ki zagotavlja ozadje za govorčevo razmišljanje o bistvu lepote in transcendentnih lastnostih, povezanih z njo.