Ponavljanje besed "minujoči čas" v pesmi poudarja neizprosno in neizogibno naravo minevajočega časa. To ponavljanje ustvarja tudi občutek nujnosti in tesnobe, saj se zdi, da govorec poskuša zadržati nekaj, kar mu uhaja.
Aliteracija
Uporaba aliteracije v vrsticah, kot sta "Ura, ki tiktaka, mineva čas" in "Letni časi pridejo in gredo", prispeva k občutku za ritem in muzikalnost pesmi. Ta aliteracija prav tako pomaga ustvariti občutek enotnosti in skladnosti, saj zvoki ponavljajočih se besed odmevajo skozi celotno pesem.
Metafora
Pesem primerja minevanje časa z reko, ki teče ("Čas je reka, teče naprej in naprej") in s tatom, ki nam krade dneve ("Čas je tat, krade naše dni"). Te metafore pomagajo ustvariti živo in konkretno podobo minevajočega časa, poleg tega pa nakazujejo, da je čas izven našega nadzora in ga nikoli ne moremo ustaviti ali obrniti.
Personifikacija
Pesem pooseblja čas kot lik, ki »se nam smeji« in »ne jemlje ujetnikov«. Ta poosebitev daje času občutek delovanja in moči ter nakazuje, da je čas brezbrižen do našega trpljenja in bojev.
Simbolizem
Pesem uporablja številne simbole za predstavitev poteka časa, kot so tiktakajoča ura, spreminjanje letnih časov in reka. Ti simboli pomagajo ustvariti bogato in večplastno razumevanje časa, hkrati pa nakazujejo, da je čas kompleksen in večplasten pojav.