Hughes uporablja pogovorni ton in preprost, a evokativen jezik, da prenese govorčeva čustva in misli. Pesem se začne z govornikom, ki priznava njihovo visoko starost in ugotavlja, da jih je »pol sto«, stavek, ki poudarja minevanje časa in občutek življenja, ki se izmika. Uporaba besede "polovica" nakazuje nepopolnost in neizpolnjenost, ki preganjata govorca.
Ko se pesem odvija, se govornik spominja svojega mlajšega jaza, polnega sanj o avanturah in teženj po uspehu. Imeli so »načrte in sanje/ In načrte in načrte,« so si predstavljali prihodnost, polno vznemirjenja in možnosti. Vendar te težnje ostajajo neuresničene in ostajajo le kot »mesečeve sence«. Ponavljanje besede "sanje" poudarja govorčevo hrepenenje po življenju, ki se nikoli ni uresničilo.
Pesem se poglobi v govorčevo sedanje stanje, zaznamovano z občutkom resignacije in razočaranja. Zavedata se, da se njuna pot bliža koncu in da sta dosegla točko, ko se morata soočiti s surovo resničnostjo svojih neizpolnjenih ambicij. Vrstica »Počasi, počasi, počasi hodim/ Proti koncu svojih petdesetih let« ujame počasen, mučen tempo njunega življenja, ki ga obteži breme neuresničenih sanj.
Govornik razmišlja o "poteh, ki jih niso ubrali", kar simbolizira odločitve in priložnosti, ki so bile na poti zamujene ali prezrte. To temo obžalovanja še dodatno poudarja ponavljanje vrstice:"Lahko bi naredil toliko." Te ganljive besede izražajo govorčev globok občutek izgube in pretresljiv občutek, kaj bi lahko bilo.
Med občutkom obžalovanja pesem priznava tudi lepoto in radosti, ki so se dotaknile govorčevega življenja. Govorijo o »sončnih zahodih ob morju« in »otroškem smehu«, s čimer nakazujejo, da so kljub neuresničenim sanjam bili trenutki sreče in izpolnjenosti. Vendar se ti trenutki zdijo minljivi in nezadostni, da bi nadomestili težo njihovih neuresničenih želja.
V sklepni kitici govorec priznava, da sta "na polovici noči", s to metaforo označuje svojo negotovo prihodnost in temo, ki je pred njimi. Vrstica "In ne vem, kam grem," povzema govorčev občutek brezciljnosti in pomanjkanja jasne poti naprej. Ta negotovost je odraz neizpolnjenih sanj, zaradi katerih se počutijo izgubljene in zapuščene.
"50, 50" se konča mračno, pri bralcu pa pusti občutek melanholije in razmišljanja. Pesem Langstona Hughesa služi kot opomin na krhkost časa, pomen sledenja svojim sanjam in grenko-sladko naravo življenjskega potovanja.