Povzetek:
V pesmi "Preteklost in sedanjost" Dylana Thomasa pesnik razmišlja o nasprotju med preteklostjo in sedanjostjo ter o tem, kako oblikujeta človeško bivanje. Pesem združuje osebne spomine in opazovanja naravnega sveta, da bi raziskala teme nostalgije, minljivosti in neusmiljenega minevanja časa.
Pesem se začne s pesnikovim spominom na otroštvo, verjetno smrtjo njegovega očeta. Spomni se očetovih zadnjih besed:"Po prvi smrti ni druge." Ta misel tvori osrednji motiv pesmi - da je prva izguba najgloblja, nadaljnje izgube pa doživljamo v njeni senci.
Pesnik razmišlja o tem, kako čas spreminja izkušnje in spomine. Z občutkom hrepenenja se spominja mladostnega idealizma in brezskrbnega duha preteklosti. To sopostavi z realnostjo sedanjosti, zaznamovano s surovostjo in žalostjo, ki pridejo z odraslostjo.
Ko pesnik razmišlja o svojem potovanju skozi življenje, vleče vzporednice med spremembami, ki jih opazuje v naravnem svetu, in svojo osebno preobrazbo. Pokrajine, ki jih je nekoč poznal kot bujne in živahne, so postale okužene z industrializacijo in znaki človeške dejavnosti. Te telesne spremembe odražajo čustvene in psihološke premike, ki jih je doživel skozi leta.
S pomočjo živih podob in evokativnega jezika Thomas raziskuje zapletenost človeških čustev, zlasti grenkobo nostalgije in sprejemanje sprememb. Poudarja, kako se preteklost in sedanjost prepletata, vplivata druga na drugo na načine, ki oblikujejo naše identitete in perspektive.
V zadnjih vrsticah pesnik priznava, da je preteklost lahko tako vir tolažbe kot vir žalosti. Tolažbo najde v dejstvu, da tudi ko čas teče naprej, spomini, ki jih neguje, ostajajo živi v njem. Pesem se zaključi z občutkom sprejetosti, saj pesnik zaobjame tako preteklost kot sedanjost in prepozna njuno sožitje v vedno tekočem toku življenja.