Helen: Helena je osrednja figura pesmi in je predstavljena kot utelešenje lepote in miline. Govornik jo označuje kot »veličino, ki je bila Grčija / in veličino, ki je bil Rim« ter jo primerja z velikimi civilizacijami preteklosti. To nakazuje, da Helenina lepota presega čas in prostor ter da je ideal popolnosti.
Izguba: Pesem je prežeta z občutkom izgube in hrepenenja. Govornik obžaluje, da je Helen "odšla v noč" in jo naslavlja kot "pokojni duh". To nakazuje, da govorec žaluje za izgubo Helene, bodisi zato, ker je umrla bodisi zato, ker mu je nedosegljiva.
Pomnilnik: Govorec pesmi se zanaša na spomin, da Helen ohrani živo v svojih mislih. Spominja se, da jo je videl kot »veličastno ladjo«, ki drsi skozi valove, in jo primerja s »hijacinto«, ki je zbledela. Ti spomini omogočajo govorcu, da ohrani povezavo s Helen kljub njeni odsotnosti.
Moč umetnosti: Sama pesem je primer moči umetnosti, da ohranja lepoto in presega čas. Govornik s pisnim izražanjem občudovanja Helen poskrbi, da bo spomin nanjo živel v zavesti bralcev.
Simbolika: Poe v pesmi uporablja več simbolov, da prenese svoje ideje. Na primer, Helenin odhod v noč lahko razumemo kot simbol smrti ali nedosegljivosti idealne lepote. Hijacinta, ki ovene, je simbol minljivosti življenja in lepote.
Na splošno je "Helen" zelo stilizirana in romantična pesem, ki ujame govorčevo intenzivno hrepenenje po idealizirani in nedosegljivi lepoti. Pesem je polna podob vode in vetra, Poejeva uporaba aliteracije in asonance pa ustvari glasbeni in atmosferski ton.