Pesem je sestavljena iz petih kitic, od katerih vsaka raziskuje drugačen vidik Shelleyinega življenja in dela. V prvi kitici Santayana opisuje Shelleyjevo iskanje znanja in ga primerja s "pijano čebelo", ki šviga z ene rože na drugo. V drugi kitici hvali Shelleyjevo ljubezen do narave in njegovo sposobnost, da vidi lepoto in čudeže v naravnem svetu. V tretji kitici slavi Shelleyjevo vero v moč domišljije in njegovo zavezanost družbeni reformi. V četrti kitici kritizira Shelleyjevo pomanjkanje praktičnosti in njegovo nagnjenost k umiku iz sveta. V peti in zadnji kitici povzema Shelleyjevo filozofijo in trdi, da je Shelley verjel, da je edina prava resničnost »idealni svet« in da je fizični svet le »senca« ideala.