(V melodičnem tonu)
V najtemnejših nočeh, ko se plazijo sence,
Sredi neusmiljenega razmaha nevihte,
Sveti svetilnik, vodilna luč,
Nežen šepet, upanje poleti.
Iz globin globokih, kjer poskuša obup,
Upanje se dviga, dviga težko nebo,
Pesem tolažbe, nežne milosti,
Objeta srca, v vsakem skritem prostoru.
Kot jutranja rosa na cvetnih listih,
Prisotnost upanja zdravi, izpira bolečino,
V težkih časih trdno stoji,
Pravi kompas v negotovih deželah.
V mladostnih sanjah, ambicioznem poletu,
Upanje vžge gorečo moč strasti,
Zvesti prijatelj, ob našem koraku,
Skozi globoke doline bo naš vodnik.
Ko začnejo utrujene duše bledeti,
Upanje nežno šepeta serenado,
Opominja nas na notranjo moč,
Vstati iz pepela, začeti.
V času izgube, v hudih trenutkih,
Upanje zaneti plamen, obnovi željo,
Popravlja zlomljeno, raztrgane kose,
Odporna sila, za vedno zaprisežena.
Držimo se torej z roko v roki,
V enotnosti bomo prečkali pesek,
Kajti upanje traja, ostane,
Neomajna luč, neskončen plamen.
(Zaključi v iskrenem tonu)
V simfoniji sladke pesmi življenja,
Naj upanje za vedno ostane močno,
Zvezda vodilnica, naša srca, ki jih moramo obdržati,
Na vsakem koraku, v sanjah iščemo.