Tukaj je nekaj pomembnih vidikov tona v Antonijevem govoru:
Čustvena privlačnost: Antony uporablja patos, pritegne čustva množice, da pridobi njihovo sočutje in podporo. Poudari Cezarjeve vrline, opiše njegovo radodarnost in dosežke ter ga prikaže kot dobrohotnega voditelja, ki je skrbel za blaginjo ljudi.
Retorična vprašanja: Antonij postavlja vrsto retoričnih vprašanj, da bi pritegnil občinstvo in ga spodbudil k razmišljanju o posledicah Cezarjeve smrti. Ta vprašanja izpodbijajo motive in dejanja zarotnikov, namigujejo na njihovo sebičnost in pomanjkanje skrbi za ljudi.
Ironija in sarkazem: Antonij uporablja ironijo in sarkazem, da razkrije hinavščino zarotnikov in zlasti Bruta. Označuje jih kot »častne može«, hkrati pa subtilno razkriva njihove prave namere in posledice njihovih dejanj.
Ponovitev: Antony skozi govor ponavlja ključne fraze in ideje, da poudari in pove svoje argumente. Ponavljanje "Brutus je časten človek" je še posebej učinkovito pri poudarjanju Brutovega domnevnega plemstva, hkrati pa vzbuja dvom o njegovih dejanjih.
Spodbujanje dejanj: Antony uporablja močan jezik in strasten govor, da spodbudi množico k dejanjem. Nagovarja k njihovemu občutku zvestobe, domoljubja in časti ter jih poziva, naj maščujejo Cezarjevo smrt in se uprejo zarotnikom.
Na splošno je za ton govora Marka Antonija v Juliju Cezarju značilna njegova prepričljivost in vnetljivost. Antonyjeva spretna uporaba čustvenih apelov, retoričnih tehnik in manipulacije jezika mu omogoča, da manipulira s čustvi množice in jih vodi k želenemu poteku dejanj – podpiranju Cezarjevega cilja in nasprotovanju njegovim morilcem.