Willy pogosto izrazi razočaranje nad izdelki, ki jih prodaja, in jih označi za "smeti" in "zanič". Pritožuje se nad pomanjkanjem trajnosti in zanesljivosti teh dobrin, ki jih vidi kot simbole propadajoče družbe. Ta kritika odraža Willyjev lastni občutek ničvrednosti in neuspeha, saj se počuti vse bolj nesposobnega preživeti svojo družino in doseči uspeh, o katerem je vedno sanjal.
Kljub nezadovoljstvu s potrošniškim blagom, ki ga prodaja, Willy ostaja globoko navezan na svoje delo prodajalca. Nanjo gleda kot na edino pot do finančne stabilnosti in družbenega statusa, čeprav mu prinaša malo izpolnitve in povzroča neizmerno čustveno stisko. Willyjeva odvisnost od njegove službe prodajalca poudarja dihotomijo med njegovim idealizmom in njegovo pragmatično realnostjo. Oklepa se prepričanja, da lahko trdo delo in odločnost vodita do uspeha, čeprav njegove izkušnje razkrivajo ostro resnico družbe, ki jo vodijo materializem in površne vrednote.
Ta ironija poudarja tudi temo iluzije in samoprevare v predstavi. Willy se noče soočiti s temeljnimi težavami, ki prispevajo k njegovi nesreči, in namesto tega za svoje neuspehe okrivi zunanje dejavnike, kot je kakovost potrošniškega blaga. Ironično je, da prav to delo ohranja njegove iluzije in mu preprečuje, da bi se sprijaznil z lastnimi omejitvami in kompleksnostjo sodobne družbe.