Kako se počuti Macbeth, ker je umoril Duncana?

Po umoru Duncana Macbetha razjedajo občutki krivde in kesanja. Ne more zaspati, ko pa zaspi, ga pestijo nočne more. Vidi vizije Banquovega duha in sliši glasove, ki ga obtožujejo umora. Macbeth postane paranoičen in nestabilen ter začne uhajati izpod nadzora. Ni več samozavesten in ambiciozen moški, kot je bil nekoč. Namesto tega je senca svojega prejšnjega jaza, ki ga preganja krivda njegovega zločina.

V enem od svojih samospevov Macbeth pravi:»Zdelo se mi je, da sem slišal glas, ki joka:'Ne spi več! / Macbeth res morilec spi!'« (II.ii.33-34). To kaže, da Macbeth ne samo da ne more spati, ampak tudi čuti, da je ubil sam spanec. Čuti, da je zagrešil tako gnusen zločin, da je porušil naravni red stvari. Macbeth tudi pravi:"Bojim se pomisliti, kaj sem storil; / Poglej, ne upam si več" (II.ii.50-51). To kaže, da je Macbeth tako zgrožen nad svojim zločinom, da ne prenese niti pogleda nanj. Poskuša zatreti spomin na to, kar je storil, vendar je nemogoče pozabiti.

Krivda in obžalovanje, ki ju Macbeth čuti po umoru Duncana, sta na koncu njegova propad. Zaradi njih postane paranoičen in nestabilen ter ga na koncu uničijo.