1. Upodobitev nedolžnosti: Bentley je upodobljen kot mlad, vtisljiv fant in ne kot okorel zločinec, s čimer se poudarja njegova ranljivost in minimizira osebna odgovornost za zločin.
2. Čustvena igra: Nastop Christopherja Ecclestona kot Bentleyja izraža iskrenost, obžalovanje in strah, ga počloveči in občinstvu omogoči, da se čustveno poveže z njegovo stisko.
3. Zadnje zgodbe in motivacija: Medak gledalcem ponudi vpogled v Bentleyjevo ozadje in ga prikaže kot težavnega, a naklonjenega lika, ki pade v napačno množico, medtem ko išče prijateljstvo in sprejetost.
4. Vpliv vrstnikov: Film poudarja vpliv Bentleyjevega starejšega spremljevalca, Chrisa Craiga, na njegova dejanja, pri čemer del krivde subtilno preusmeri z Bentleya na Craiga.
5. Nepravična obravnava: Prikaz Bentleyjevega sojenja in obsodbe okrepi sočutje gledalcev, saj se zdi nepravično. Sojenje se zdi pristransko in smrtna kazen se zdi nesorazmerna z njegovo domnevno vlogo pri zločinu.
6. Odzivi družine in prijateljev: Medak prikaže čustveni davek Bentleyjevega položaja na njegovo družino in prijatelje, doda globino njegovi upodobitvi in naredi njegovo stisko bolj univerzalno primerljivo.
7. Kontrast s Craigom: Film subtilno postavi kontrast med Bentleyjevim in Craigovim likom, s čimer je jasno razvidno, da je Craig bolj kriv in trd, kar še dodatno poveča simpatije do Bentleyja.
8. Javno ogorčenje in aktivizem: Film prikazuje naraščajoče javno ogorčenje in aktivizem okoli Bentleyjevega primera, kar nakazuje, da ga je družba kot celota videla bolj kot žrtev kot storilca.
9. Zadnje pismo: Čustveno branje Bentleyjevega zadnjega pisma pred njegovo usmrtitvijo doda oseben in srce parajoč pridih, ga še bolj počloveči in vzbudi še močnejše sočutje.
Z uporabo teh tehnik Peter Medak učinkovito ustvari močan občutek sočutja do Dereka Bentleyja, zaradi česar se občinstvo poistoveti z njegovo stisko in ga vidi kot tragično žrtev okoliščin.