Usoda:
1. Prerokba: Predstava se začne s slavnim prologom, ki razkrije »par zvezdniških ljubimcev«, ki so jima tragično usodo določila nebesa. Ta prerokba vliva občutek neizogibnosti in nakazuje, da je Romeu in Juliji usojen tragičen konec.
2. Napačna komunikacija: Napačna komunikacija igra ključno vlogo pri odvijajoči se tragediji. Zdi se, da se usoda zaroti proti ljubimcema in poskrbi, da nikoli ne dobita ključnih informacij. Če bi poznali resnične okoliščine, bi bila njihova dejanja morda drugačna.
Naključje:
1. Žoga: Celoten zaplet se začne, ko se Romeo in Julija srečata na Capuletovem plesu. Njuno naključno srečanje je izjemno naključje, saj Romeo nikoli ni bil tam. To nepričakovano srečanje vname njuno strastno ljubezen.
2. Lekarna: Romeov nakup strupa pri lekarni je še en primer naključja. Čas njunega srečanja je ključnega pomena, saj Romeu omogoči, da pridobi sredstva, da konča svoje življenje.
Tako usoda kot naključje se prepletata, da bi orkestrirali tragične dogodke, ki se odvijajo. Liki se pogosto ne zavedajo sil v igri, zaradi česar se njihova dejanja zdijo kot naključja, medtem ko jih usoda neizprosno vodi proti njihovi tragični usodi.
Konec koncev Shakespeare interpretacijo usode in naključja prepušča občinstvu. "Romeo in Julija" nas vabi k razmisleku, v kolikšni meri so naša življenja vnaprej določena z usodo ali pa jih oblikujejo naključni dogodki. Tragičen konec predstave služi kot pretresljiv opomin na krhkost človeškega obstoja in moč ljubezni, ki na koncu preseže tako usodo kot naključje.