Hamartia (tragična napaka): Tragični junak ima napako ali omejitev v svojem značaju, ki na koncu vodi v njihov propad. Ta pomanjkljivost je lahko moralna šibkost, pretirana strast, hubris (pretiran ponos) ali napaka v presoji.
Konflikt: Tragični junak je pogosto ujet v konflikt med svojimi željami, cilji ali čutom za pravičnost ter nasprotujočimi si silami usode, usode ali družbe. Ta konflikt poganja protagonistova dejanja in na koncu privede do njihovega tragičnega propada.
Preobrat sreče (Peripeteja): Življenje tragičnega junaka se nepričakovano in katastrofalno obrne, kar vodi iz blaginje v stisko. Ta preobrat sreče je ključna prelomnica v zgodbi, ki pripravi teren za junakov propad.
Odkritje ali prepoznavanje (Anagnorisis): Na neki točki zgodbe pride tragični junak do globokega spoznanja o sebi, svojih dejanjih ali usodi. Ta trenutek prepoznavanja poglobi protagonistovo trpljenje in povzroči trenutek samozavedanja.
Katarza: Skozi pričevanje o trpljenju in propadu tragičnega junaka občinstvo doživi katarzo, očiščenje čustev, kot sta usmiljenje in strah, kar vodi v občutek čustvenega očiščenja.
Primeri tragičnih junakov:
- Ojdip iz Sofoklejevega "Ojdipovega kralja"
- Hamlet iz "Hamleta" Williama Shakespeara
- Macbeth iz "Macbeth" Williama Shakespeara
- Antigona iz Sofoklejeve "Antigone
- Faust iz "Fausta" Johanna Wolfganga von Goetheja
Tragični junak je prepričljiva in trajna figura v literaturi, ker uteleša človeški boj proti stiski, usodi in nepopolnostim v sebi. Njihov propad služi kot opozorilo, ki nas opominja na posledice človeške šibkosti in zapletenosti človeškega stanja.