V kontekstu samospeva Julija izrazi svojo tesnobo in zmedo zaradi Romeovega priimka in posledičnih družbenih ovir, ki jih to postavlja v njun odnos. S tem, ko postavlja pod vprašaj Romeovo identiteto in vlogo, ki jo ima v njuni ljubezenski zgodbi, Julija uporablja Romeovo ime kot metonim za večje sile, ki ogrožajo njuno srečo. Julijino objokovanje o tem, zakaj Romeo nosi ime njenega družinskega sovražnika, simbolizira konflikt med ljubeznijo in družbenimi obveznostmi ter izpostavlja temo zaljubljenih ljubimcev in omejitve, ki jim jih postavljajo njihove družine in družba.
Na širši ravni ta metafora presega Julijino osebno dilemo in posreduje univerzalni človeški boj proti zunanjim okoliščinam, ki lahko ovirajo človekovo iskanje ljubezni in sreče. Odmeva z brezčasno temo ljubezni, ki premaga vse, in močnim hrepenenjem po premagovanju ovir, da bi bili z osebo, ki jo ljubimo, ne glede na družbene norme ali pričakovanja.
S tem metaforičnim jezikom Shakespeare oblikuje ganljiv izraz Julijinih srce parajočih čustev in globljih posledic njune prepovedane ljubezni ter pusti trajen vpliv na srca in misli bralcev in občinstva.