Bila sem Amelia, Ravenclawka z nagnjenjem do knjig in umom, ki je pogosto taval med zvezdami. Nekega jesenskega večera, ko je sonce toplo zasijalo na dvorišče Hogwartsa, se je moje življenje nepričakovano obrnilo. Naletela sem na skrit vrt, skrit pred radovednimi pogledi, kjer so drevesa šepetala skrivnosti in v živih barvah cvetele vrtnice.
Tam, sredi spokojne lepote narave, sem ga srečal – Sebastiana, Slytherinca z nagajivim nasmeškom in očmi, ki so plesale od inteligence. Njegova navzočnost je bila kot nežen vetrič, ki je švigal po straneh mojega življenja. Pogovarjala sva se ure in ure, najin smeh se je mešal s šelestenjem listja in pesmijo čričkov.
Ko so se dnevi spremenili v tedne, sva s Sebastianom ugotovila, da sva neločljiva. Jutra smo preživeli ob jezeru, očarani nad lesketajočimi se odsevi gradu, večere pa v knjižnici, zatopljeni v knjige, ki so nas učile o ljubezni in avanturah. Najina skupna ljubezen do znanja in raziskovanja je sprožila povezavo, ki je presegla meje najinih hiš.
Skozi izzive, ki nam jih je Hogwarts postavil na pot, je Sebastian stal kot trdna skala. Ko so temne sile ogrozile varnost šole, smo se z njimi soočili skupaj, naše palice so bile združene proti sencam, ki so hotele požreti naš svet. Njegov pogum me je opogumil, njegova neomajna vera vame pa me je navdihnila, da sem dosegel višine, za katere nisem nikoli mislil, da so možne.
Ko so se leta v Hogwartsu bližala koncu, je najina ljubezen postajala močnejša. Plesali smo na božičnem plesu s sklenjenimi rokami, kot da bi bila naša srca melodije, ki so se pletle skozi veliko dvorano. In pod zvezdnatim nočnim nebom, z grajskimi stolpi kot našimi nemimi pričami, je Sebastian zašepetal besedo, ki je odmevala s čarobnim odmevom:''Boš večno hodil ob meni kot spremljevalec mojega srca?''
S solzami v očeh sem izrekla iskren 'Da', ki je zapečatil najino usodo. In tako sta Amelia in Sebastian, nekoč tujca, ki sta se našla v začaranih skrivališčih Hogwartsa, postala sorodni duši, ki jima je usojeno prehoditi življenjsko pot z roko v roki.