- Po smrti Aleksandra Velikega leta 323 pr. n. št. je Selevkidsko cesarstvo postalo prevladujoča sila v regiji, Judeja pa je postala provinca pod njegovo oblastjo.
- Selevkidski kralj Antioh III. Veliki je sprožil pohode za povrnitev ozemelj, izgubljenih po Aleksandrovi smrti, in razširitev svojega vpliva v regiji.
To je povzročilo konflikte in napetosti med Selevkidi in judovskim prebivalstvom v Judu.
- Selevkidi so v regiji vsilili politiko helenizacije, katere cilj je bil asimilacija judovskega ljudstva ter spodbujanje grške kulture in vere. To je vključevalo poskuse zatiranja judovskih verskih praks in tradicij, kar je povzročilo zamero in odpor med Judi.
- Razmere v Judeji so postale bolj napete, ko so Selevkidi okrepili svoja prizadevanja za helenizacijo in se spopadli z judovskimi verskimi voditelji. To obdobje je postavilo temelje za Makabejski upor, ki je izbruhnil nekaj let pozneje.
Družbeno in versko ozračje v Judeji
- Kljub političnim napetostim in helenizacijskim pritiskom so judovska kultura in verske tradicije ostale močne v Judu.
- Judovska skupnost je kljub težavam ohranila svojo vero in običaje, kar je pripeljalo do ponovne osredotočenosti na ohranjanje njihove identitete in tradicije.
- Pisarji in učenjaki so imeli ključno vlogo pri ohranjanju judovske literature in verskih besedil, vključno s sestavljanjem in urejanjem hebrejske Biblije v tem obdobju.
- Skupnosti v Judu so bile globoko zakoreninjene v svojih verskih tradicijah, običajih in obredih, kar je ustvarilo občutek enotnosti in odpornosti pred zunanjimi izzivi.
Pregled
Do leta 200 pr. n. št. je bila Juda pod vladavino Selevkidskega cesarstva, ki se je soočalo s politiko helenizacije in konflikti s selevkidskimi kralji. Judovsko prebivalstvo je ostalo neomajno v svojih verskih prepričanjih, kar je postavilo temelje za morebitni makabejski upor.