1. Pristna čustva vs. Performativna žalost:
Hamlet meni, da je pretirano in javno izkazovanje žalosti njegove matere Gertrude in njenega dvora neiskreno in nepristno. Verjame, da žalujejo za očetovo smrtjo zgolj kot družbeno formalnost in ne zaradi resnične čustvene povezanosti. Ta hinavščina ga razjezi, ker se zdi, kot da uprizarjajo predstavo, namesto da bi iskreno žalovali.
2. Razočaranje nad materinimi dejanji:
Hamlet je globoko prizadet zaradi prenagljene poroke njegove matere z njegovim stricem Klavdijem kmalu po očetovi smrti. Na to gleda kot na dejanje izdaje, navidezno pomanjkanje žalovanja pa le še stopnjuje njegovo jezo in razočaranje do matere.
3. Nasprotje njegovim lastnim čustvom:
Hamlet sam doživlja globoko in ponotranjeno žalost zaradi očetove smrti. Čuti globoko čustveno bolečino, ki ni odkrito izražena. Kontrast med njegovo zasebno, pristno žalostjo in javnim, navidezno površnim žalovanjem drugih še podžiga njegovo jezo.
4. Primerjava s spominom na njegovega očeta:
Hamlet zelo ceni svojega očeta in ga ima za plemenitega, častnega človeka. Videti, da drugi, zlasti njegova mati, tako hitro napredujejo po očetovi smrti, se zdi nespoštljivo do njegovega spomina in zapuščine. To neskladje med očetovo vrednostjo in navideznim pomanjkanjem žalovanja Hamleta še dodatno razjezi.
5. Družbena pričakovanja:
V času Shakespeara so obstajala posebna družbena pričakovanja glede obredov žalovanja in žalovanja. Hamletovo jezo bi lahko razlagali kot reakcijo na predpisano naravo teh pričakovanj, saj meni, da mora biti pravo žalovanje osebna in pristna izkušnja, ne pa družbeno predpisana predstava.
Na splošno Hamletova jeza zaradi izkazovanja žalosti izvira iz njegovega kompleksnega čustvenega stanja, občutka izdaje, razočaranja nad materjo, kontrasta med pristno in performativno žalostjo ter njegovega dojemanja družbenih pričakovanj, povezanih z žalovanjem.