Ekspresionistično gledališče je zvrst gledališča, ki bolj kot objektivno realnost dogajanja poudarja subjektivna doživljanja likov. Ekspresionistične igre pogosto uporabljajo popačene kulise, osvetlitev in kostume, da ustvarijo občutek nelagodja ali tesnobe. Liki v ekspresionističnih igrah so pogosto odtujeni od okolice in težko komunicirajo drug z drugim. Ekspresionistično gledališče je imelo velik vpliv na razvoj moderne dramatike.
Nekateri znani primeri ekspresionističnega gledališča vključujejo:
* Kabinet dr. Caligarija (1920) Roberta Wiena
* Nosferatu (1922) F.W. Murnaua
* Metropolis (1927) Fritza Langa
* Opera za tri groše (1928) Bertolta Brechta in Kurta Weilla
* Modri angel (1930) Josefa von Sternberga
Priljubljenost ekspresionističnega gledališča je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja upadla, vendar je njegov vpliv še vedno viden v sodobni drami in filmu.