1. Iluzija perifernega zanašanja: To se zgodi, ko dlje časa strmite v mirujoč predmet, kot je pika na steni. Čez nekaj časa boste morda zaznali, da se predmet premika ali rahlo odnaša. Ta iluzija naj bi nastala zaradi drobnih nehotnih gibov oči.
2. Avtokinetični učinek: To se nanaša na iluzijo gibanja, ki se pojavi pri opazovanju ene same nepremične svetlobne točke v temnem okolju. Čez čas se lahko zdi, da se svetloba premika ali lebdi, čeprav ostane nepremična.
3. Posledični učinek gibanja: Ko nekaj časa opazujete premikajoči se predmet ali vzorec, lahko še naprej zaznavate gibanje v nasprotni smeri, ko se predmet ustavi ali spremeni smer. To je vrsta vizualne prilagoditve, ki traja kratek čas po prenehanju dejanskega gibanja.
4. Iluzija utripanja: Ko se slike, ki se hitro spreminjajo, prikažejo v hitrem zaporedju, lahko naši možgani zaznajo neprekinjeno gibanje, čeprav posamezne slike mirujejo. To je načelo za filme in animacije.
5. Vestibularni sistem: Vestibularni sistem v naših notranjih ušesih je odgovoren za naš občutek za ravnotežje in orientacijo v prostoru. Včasih lahko motnje ali neravnovesja v tem sistemu povzročijo lažne občutke gibanja, kot je občutek, da se tla premikajo, čeprav se ne (npr. med potovalno slabostjo).
6. Nevrološke motnje: Določene nevrološke motnje, kot so shizofrenija, Parkinsonova bolezen ali epilepsija temporalnega režnja, lahko vključujejo fantomske gibe ali napačno zaznavanje gibanja.
7. Psihedelične snovi: Halucinogene droge, kot sta LSD ali psilocibin, lahko spremenijo zaznavanje in senzorično obdelavo, kar lahko vodi do živih izkušenj fantomskih gibov ali izkrivljanja vida.
Razumevanje mehanizmov in vzrokov fantomskih gibov nam lahko pomaga razumeti zapleteno naravo našega zaznavanja in zapleteno medsebojno delovanje naših čutil in možganov.