Sigmund Freud je uporabil grško mitologijo o kralju Ojdipu, da je razvil svojo psihoanalitično teorijo o Ojdipovem kompleksu, ki je univerzalna stopnja razvoja, v kateri otroci doživljajo privlačnost in željo do nasprotnega spola ter ljubosumje in sovraštvo do istospolnega starša.
Po Freudu do tega konflikta pride, ker je otrokov prvi ljubezenski objekt mati. Vendar ko odraščajo, otroci spoznajo, da je oče glavna ovira za njihov odnos z mamo. To vodi v občutke ljubosumja in sovraštva do očeta ter željo, da bi ga nadomestil.
Pri dečkih je ta konflikt še posebej intenziven, ker se morajo soočiti tudi s strahom očeta pred kastracijo. Ta strah je zakoreninjen v mitu o kralju Ojdipu, ki je nevede ubil svojega očeta in se poročil z njegovo materjo. Ko je Ojdip spoznal resnico, si je iztaknil oči in se izgnal iz Teb.
Freud je verjel, da gredo vsi fantje skozi podoben konflikt, čeprav ne vsi s tako ekstremnimi posledicami. Verjel je tudi, da dekleta doživljajo podoben konflikt, ki ga je poimenoval kompleks Electra.
Ojdipov kompleks je kontroverzen koncept, ki so ga izpodbijali številni drugi psihologi in psihoanalitiki. Vendar pa ostaja temeljni koncept v Freudovi teoriji in je vplival na naše razumevanje človekovega razvoja in vedenja.