1. Spreminjanje perspektive:
* Victorjeva pripoved: Za ta razdelek je pogosto značilen dramatičen, izpoveden in pogosto samopomilovalen ton. Victorjev glas razkriva njegove notranje boje, krivdo in grozo, ko se sooča s posledicami svojih dejanj. Pogosto uporablja vzvišen, poetičen jezik, s čimer poudarja svoj intelekt in čustveni pretres, ki ga doživlja.
* Pošastna pripoved: Pošastna pripoved ima bolj empatičen, ranljiv in včasih obtožujoč ton. Njegov jezik je pogosto preprost in neposreden, kar odraža njegovo samoizobraževanje in njegovo iskanje razumevanja. Shelley prikazuje njegovo osamljenost, bolečino in hrepenenje po sprejetosti, kar bralca prisili k dvomu o družbenih predsodkih in naravi človeštva.
* Pisma in vnosi v dnevnik: Roman vključuje pisma in dnevnike Roberta Waltona, ki zagotavljajo bolj objektivno in distancirano perspektivo . To omogoča Shelleyju, da ponudi širši družbeni kontekst za Victorjeva dejanja in stisko Pošasti.
2. Kontrastna dikcija:
* Povišani jezik: Shelley uporablja dodelan besednjak in zapletene strukture stavkov, zlasti v Victorjevi pripovedi. To poudarja njegov intelektualizem in veličino njegovih ambicij. Vendar pa lahko to izraža tudi občutek odmaknjenosti in arogance.
* Preprost jezik: V pošastni pripovedi je jezik preprost in pogosto pogovoren. To odraža njegovo pomanjkanje formalne izobrazbe in njegov boj za artikulacijo svojih kompleksnih čustev. Ustvarja občutek pristnosti in ranljivosti.
3. Premik od gotske grozljivke k filozofski refleksiji:
* Gotska grozljivka: Shelley uporablja žive opise in napete zaplete, da prikliče strah in napetost. Roman je prežet z elementi gotskega žanra, zlasti v prizorih ustvarjanja pošasti in grozljivih srečanj med Victorjem in bitjem.
* Filozofska refleksija: Roman se spušča tudi v globoka filozofska vprašanja o stvarjenju, odgovornosti, morali in naravi človeštva. Shelley izkoristi te trenutke, da izpodbija družbene norme in izzove globlja razmišljanja o človekovem stanju.
4. Humor in ironija:
* Črni humor: Shelley občasno uporabi črni humor, da poda satiričen komentar o odnosu družbe do znanosti, ambicij in družbene izključenosti. To pripovedi doda plasti zapletenosti in prepreči, da bi postala zgolj grozljiva zgodba.
* Ironija: Roman je poln ironičnih situacij, zlasti v posledicah Victorjevih dejanj. Ta ironija poudarja prirojene pomanjkljivosti človeških ambicij in nenamerne posledice znanstvenega napredka.
Na splošno Mary Shelley mojstrsko manipulira s tonom, da ustvari kompleksen in večplasten roman, ki še stoletja pozneje odmeva med bralci. Z neopaznim spreminjanjem perspektiv, uporabo kontrastne dikcije in prepletanjem elementov grozljivke, filozofije in satire ustvari močno in trajno raziskovanje človeške narave in njenih kompleksnosti.