> "Zlobnež, pravim, potrkaj me na ta vrata,
In dobro me pocukaj, ali pa ti bom zbil klošarsko pašteto.
Grumio! Moja žena, moja žena! Eh! zakaj ne trkaš?"
Grumio:
> Čuj, čuj! Slišim igranje ministrantov.
Ste zagotovljeni za plačilo svojih dolgov?"
Petruchio:
> "Aja, kje je ulov? Koliko bo znašal?"
Grumio:
> "Zakaj, en, dva, tri in pol, mislim, gospod.
Ali ne vohaš prašičev?"
Petruchio:
> "Grumio, zdaj je sedem."
Grumio:
> "Da, gospod, tako je, da se ptice še niste dotaknili.
Tvoj sokol, stari! Vaš hobi!"
Petruchio:
> "Ali pojdi ali pošlji lakaja naprej,
In povabi mlekarico, da pride sem, da naju obleče."
Grumio:
> "Ali ne slišite? Sirrah, pusti ho! Ti gorski tujec! Pojdi reci mlekarki, da nas pride obleči."
Petruchio je razočaran nad Grumiom, ker ni izpolnil njegovih ukazov, in ga obtoži, da ga bolj zanima poslušanje glasbe in vohanje prašičev kot pa opravljanje svojega dela. Grumio odgovori tako, da Petruchia vpraša, ali lahko "voha prašiče", kar je način, da pove, da se zaveda neprijetne realnosti njihove situacije. Petruchio nato reče Grumiu, naj gre po mlekarico, da jima pripravi zajtrk. Grumio se ne odzove, Petruchio pa ga obtoži, da je "gorski tujec", kar je izraz, s katerim označujejo nevednega in nekulturnega.
Uporaba besede "peneč" v tem odlomku je pomembna, ker poudarja razliko med Petruchievimi pričakovanji in realnostjo situacije. Petruchio od svojega služabnika pričakuje, da bo pokoren in ubogljiv, a Grumia bolj zanimajo njegovi lastni interesi. Ta konflikt med pričakovanjem in resničnostjo je glavna tema predstave in se odraža v uporabi besede "peneč" za opis Grumiovih praznih obljub.