Antropološke raziskave o samomoru so raziskale širok spekter tem, vključno z:
- Kulturne razlike v stopnjah samomorov: Nekatere družbe imajo veliko višje stopnje samomorov kot druge in antropologi so poskušali razumeti razloge za te razlike. Nekatere študije so na primer pokazale, da so stopnje samomorov višje v družbah z visoko stopnjo družbene neenakosti, medtem ko so druge ugotovile, da so višje v družbah z močnimi verskimi prepričanji.
- Vloga socialne podpore: Socialna podpora je lahko zaščitni dejavnik pred samomorom, lahko pa je tudi dejavnik tveganja, če se dojema kot breme. Antropologi so proučevali vlogo družbene podpore pri samomoru v različnih kontekstih, tudi med marginaliziranimi skupinami, kot so brezdomci in priseljenci.
- Vpliv duševne bolezni: Duševna bolezen je glavni dejavnik tveganja za samomor, vendar je razmerje med njima zapleteno in ne povsem razumljeno. Antropologi so preučevali načine, na katere duševne bolezni razumejo in zdravijo v različnih družbah, in kako lahko to vpliva na tveganje samomora.
- Samomor kot oblika protesta: V nekaterih primerih je lahko samomor oblika protesta ali politične izjave. Antropologi so preučevali primere samomorov političnih zapornikov, verskih mučencev in drugih, ki so s samomorom opozorili na svoj vzrok.
Preučevanje samomora z antropološkega vidika nam lahko pomaga bolje razumeti vzroke samomora in razviti učinkovitejše preventivne strategije. Z raziskovanjem kulturnih, socialnih in psiholoških razsežnosti samomora nam lahko antropologi pomagajo razumeti, zakaj je pri nekaterih ljudeh večja verjetnost, da bodo umrli zaradi samomora kot pri drugih, in kako lahko pomagamo zmanjšati tveganje za samomor v naših družbah.