Skozi Iliado je Hektor prikazan kot plemeniti bojevnik in vdan branilec Troje. Njegova čast in občutek dolžnosti ga ženeta, da se pogumno bori v trojanski vojni, tudi ko se sooča z izjemnimi možnostmi. Poznan je po svoji moči, pogumu in spretnosti v bitkah, zasluži pa si spoštovanje tako svojih trojancev kot grških nasprotnikov.
Vendar Hektorjev plemenit značaj postane tudi vir njegovega propada. Njegov občutek za čast ga pripelje do tega, da se sooči z Ahilom v posameznem boju, čeprav ve, da je Ahil praktično nepremagljiv in da je bil napovedan kot vzrok za propad Troje. Hektorjeva zvestoba svoji družini, mestu in ljudem ga prisili, da sprejme to usodno odločitev, čeprav se zaveda verjetnega izida.
Hkrati je Hektorjeva usoda vnaprej določena s strani bogov, zlasti Zevsa in Apolona, ki igrata pomembno vlogo v dogodkih Iliade. Zevs drži tehtnico usode in odloča o poteku vojne, pri čemer je Hektorjeva smrt sestavni del njegovega načrta. Apolon, zaščitnik Troje in Hektorja, prav tako občasno posreduje, vendar končno ne more preprečiti Hektorjeve smrti.
Prerokba o padcu Troje dodatno zapečati Hektorjevo pogubo. Po prerokbi Troje ni mogoče osvojiti, če se Ahil ne vrne na bojno polje in je Hektor ubit. To znanje Hektorjevi usodi doda element neizogibnosti, zaradi česar se zdi, da je njegova smrt vnaprej določena in neizogibna.
Skratka, Hektorjev značaj in usoda sta v Iliadi neločljivo povezana. Njegova plemenita in častna narava ga vodi k odločitvam, ki na koncu prispevajo k njegovemu padcu, medtem ko posredovanje bogov in prerokba o padcu Troje zagotavljata, da je njegova usoda zapečatena. Njegove osebne lastnosti in sile izven njegovega nadzora se zarotijo, da povzročijo Hektorjev tragični konec, zaradi česar postane zapleten in prepričljiv lik v starodavni epski zgodbi.