V starogrškem in rimskem gledališču se je izraz prvotno nanašal na dobesedno napravo, uporabljeno v odrskih produkcijah za spuščanje igralcev na oder, ki so pogosto predstavljali božansko ali drugo nadnaravno osebnost, ki je posegla v dogajanje v igri. Ta gledališka tehnika je bila uporabljena za reševanje zapletenih zapletov in konfliktov na način, ki se je zdel čudežen ali zunaj človeškega nadzora.
V sodobnem pripovedovanju zgodb in literarni analizi se izraz "deus ex machina" uporablja širše za opis kakršne koli nenadne in nepričakovane rešitve zapletene situacije ali problema brez zadostne logične ali narativne nadgradnje. Velja za šibko ali nezadovoljivo zapletno napravo, ker zaobide naravni razvoj in napredovanje zgodbe in lahko moti bralčev občutek poglobljenosti in verodostojnosti.
Kritiki pogosto zavračajo resolucije o deus ex machina kot poceni ali leno pripovedovanje zgodb, še posebej, če predstavljenemu elementu ali liku manjka ustrezen predznak ali vključitev v zaplet. Če pa se uporabljajo spretno in zmerno, lahko trenutki deus ex machina presenetijo bralce in ustvarijo dramatičen učinek, zlasti v žanrih, kot sta fantazija ali komedija, kjer je nepričakovano lažje sprejeti.