Pesnik je zgrožen nad tem, kako se pojavi v ogledalu, kako se vidi:»tujec« z »nasmehom, ki ni moj«, in »očmi, ki me ne gledajo«. To odraža njegovo odtujenost od lastne identitete in strah pred ujetostjo v svet, ki je izgubil človečnost.
Tu uporabljeno poetično sredstvo je personifikacija , kjer pesnik svoji refleksiji daje človeške lastnosti. Odsev ima "nasmeh, ki ni moj" in "oči, ki me ne gledajo", kar nakazuje, da je njegov odsev ločena entiteta, skoraj druga oseba. To prispeva k vznemirljivi in zastrašujoči izkušnji, ko se vidi v ogledalu.
Tukaj je razčlenitev, kako ta personifikacija izboljša pomen:
* Odtujenost: Poudarja globok občutek odtujenosti in nepovezanosti, ki ga čuti pesnik. Odsev, domnevna predstavitev njega samega, je zdaj tujec.
* Izguba sebe: Poudarja izgubo pesnikove lastne identitete, saj se ne more več prepoznati v ogledalu.
* Strah pred neznanim: Ustvarja občutek strahu in nelagodja, ko se pesnik sooči z izkrivljeno podobo samega sebe, zaradi česar se sprašuje, kdo je ta »tujec«.
S poosebljanjem njegovega odseva Okara naredi svojo pesem močnejšo in spodbuja razmišljanje. To poetično sredstvo uporablja za raziskovanje tem odtujenosti, identitete in strahu pred izgubo človečnosti v hitro spreminjajočem se svetu.