V prvi kitici pesnik opiše palmo kot »kralja med drevesi«, s čimer poudari njeno veličastno prisotnost in prevlado v pokrajini. Uporablja živahne podobe, njegove liste primerja z "pahljačami / zelenega in rumenega plamena", njegovo deblo pa z "velikim stebrom iz slonovine". Pesnikov ton je občudovanje in strahospoštovanje, saj priznava veličino in lepoto drevesa.
Druga kitica je bolj introspektivna, ko pesnik razmišlja o svoji osebni povezanosti s palmo. Spominja se, kako je kot otrok splezal na drevo, dosegel njegov »najvišji list« in se počutil »kot zmagovalec«. Ti spomini vzbujajo občutek nostalgije in hrepenenja po preprostejšem, brezskrbnejšem času.
V zadnji kitici se pesnik vrne v sedanji trenutek in prizna, da ne more več splezati na palmo, a vseeno najde tolažbo in navdih v njeni prisotnosti. Opisuje, kako »rumeni sadeži« drevesa padajo »kot zvezde« in primerja njegov »pernati greben« z »vodnjakom / rumenega ognja«. Podobe v tej kitici so ponovno žive in dinamične ter zajamejo bistvo palme in njen trajni pomen za pesnika.
Na splošno je "Rumena palma" praznovanje lepote narave in pesnikove osebne povezanosti z naravnim svetom. S svojimi živimi podobami in premišljenimi razmišljanji Williams izraža čudež in hvaležnost za preprosto, a globoko lepoto ene same palme.