Prva kitica:
Prva kitica postavlja prizorišče s podobo "listja, kot bi ženske rahljale svoje šale", kar nakazuje premišljeno in graciozno gibanje, ko padajo z dreves. Primerjava listov z ženskami namiguje na občutek ranljivosti in milosti v njihovem sestopu.
Druga kitica:
V drugi kitici govorec ugotavlja, da listje »kater[ping] pada[z] kosmiči iz oblikovanega snega« ustvarja »preprogo« na tleh. Primerjava listov s snežinkami pomeni nežnost in obilje. Odpadajoče listje pokriva tla kot odeja in ustvarja občutek mehkobe in udobja, hkrati pa odraža minljivo naravo sezone.
Tretja kitica:
Tretja kitica ima bolj refleksiven ton. Govornik pripominja na liste, ki "drvijo[kot] usoda/ Skozi podvige krovov", kjer bi se krovi lahko nanašali na plasti življenjskih izkušenj, s katerimi se srečujemo. Ta metaforični potop poudarja nepredvidljivo naravo življenjskega potovanja in nakazuje neizogibnost izzivov in sprememb.
Četrta kitica:
V četrti kitici govorec opazuje liste, ki »se gibljejo, da gredo/ Kot otroci, ki gredo v šolo«. Ta upodobitev listov kot otrok izraža občutek vznemirjenja in pričakovanja v nasprotju z mračnimi podtoni prejšnje kitice. Prav tako namiguje na idejo sprejemanja novih začetkov in opuščanja preteklosti.
Peta kitica:
Pesem se zaključi z govornikom, ki prepozna odpadlo listje kot »pot, po kateri gremo/ Po koreninah, po vetru, po molitvi,« kar nakazuje, da je naravni proces padanja sam po sebi globoko potovanje rasti in preobrazbe. Besedna zveza "s koreninami, z vetrom, z molitvijo" zajema tri različne sile – podzemno, elementarno in duhovno – ki simbolizirajo različne načine, s pomočjo katerih se življenje razvija in spreminja.
Na splošno "Padajoče listje" zajema bistvo jesenske lepote, medtem ko raziskuje teme minljivosti, sprememb in življenjskih ciklov. Dickinson uporablja žive podobe, primerjave in metafore, da ustvari večplastno pesem, ki vabi bralce k razmisleku o občutljivi naravi obstoja in neizogibnosti življenjskih ciklov.