Čez nebo moje dežele,
Bliža se nevihta.
Temni oblaki se zbirajo,
In veter tuli.
Morje je valovito,
In valovi butajo ob obalo.
Drevesa se zibljejo,
In listi letijo.
Ljudje bežijo v zavetje,
Vendar je prepozno.
Nevihta je nad nami,
In ni pobega.
Veter je tako močan,
Podira hiše.
Dež je tako močan,
Poplavlja ulice.
Reke prestopajo bregove,
In polja so pod vodo.
Pridelki so uničeni,
In živina se utaplja.
Ljudje so prestrašeni,
In ne vedo, kaj storiti.
Kličejo na pomoč,
A pomoči ni.
Nevihta je vse hujša,
In se širi.
Zdaj divja po vsej državi,
In ni videti konca.
Ljudje moje države trpijo,
In ne vedo, kdaj bo konec.
Jokajo za usmiljenje,
Toda njihovega joka ni slišati.
Nevihta je božja kazen,
Za grehe našega ljudstva.
Obrnili smo mu hrbet,
In mi plačujemo ceno.
Pokesati se moramo svojih grehov,
In se obrniti nazaj k Bogu.
Šele takrat se bo nevihta ustavila,
In spet bo posijalo sonce.