Pesem predstavlja kontrast med govorčevimi strahovi pred lastno smrtjo ter lepoto in živahnostjo naravnega sveta. Keats uporablja podobe in metafore iz narave, kot je sončni zahod, da simbolizira minljivost človeškega življenja. Z umeščanjem govorčevih skrbi v širši kontekst naravnega sveta pesem razmišlja o univerzalni izkušnji smrtnosti in spodbuja bralce, da cenijo lepoto življenja, dokler traja.
Pesem se dotika tudi ideje zapuščine in želje po nesmrtnosti. Govornik se sprašuje, ali bosta njegova poezija in umetnost preživeli po njegovi smrti in omogočili, da njegovo bistvo zdrži onkraj njegovega fizičnega obstoja. To raziskovanje umetnosti kot sredstva za doseganje nesmrtnosti je ponavljajoča se tema v Keatsovi poeziji.
Na splošno lahko argument ali tezo pesmi povzamemo kot pesnikovo razmišljanje o smrtnosti, pomenu življenja ob smrti ter iskanje smisla in transcendence skozi umetnost in ustvarjalnost.