Pesem se začne z govornikom, ki opisuje proces premikanja, pri čemer uporablja podobe "potovanja" in "bega". Govorijo o zapuščanju »rodne zemlje« in »očetovske dežele« ter o bolečini ob »slovu od korenin«. Ta občutek izgube in ločenosti se poveča z govorčevo izkušnjo življenja v tuji deželi, kjer se počutijo kot »tujci v tuji deželi«.
Govornik raziskuje tudi idejo identitete in kako jo oblikuje kraj izvora. Govorijo o tem, da se počutijo, kot da so »izgubili del sebe« in da so »kot sence svojega prejšnjega jaza«. To izgubo identitete še poslabša govorčeva izkušnja rasizma in diskriminacije v novi državi. Govorijo o tem, da jih »obravnavajo kot tujce« in da se počutijo, kot da »ne pripadajo«.
Kljub vsem tem izzivom je govorec še vedno odločen najti občutek doma in na novo zgraditi svoje življenje. Izražajo željo, da bi "poiskali kraj, ki bi ga imenovali naš" in "pognali nove korenine". To željo simbolizira podoba govornika, ki stoji na hribu in gleda čez obzorje, poln upanja in optimizma za prihodnost.
"Diaspora" je ganljiva in močna pesem, ki govori o izkušnjah mnogih ljudi, ki so bili razseljeni iz svojih domovin. Raziskovanje tem o identiteti, razseljenosti in iskanju doma v pesmi je tako globoko osebno kot univerzalno povezano.