Osrednje mesto v pesmi je metafora rastočega drevesa, ki služi kot oster kontrast minljivi naravi človeškega življenja. Jonson potegne vzporednico med enakomerno rastjo drevesa navzgor in neusmiljenim korakom časa. Drevo je simbol stabilnosti in dolgoživosti, medtem ko je človeško življenje prikazano kot minljivo in občutljivo na čas.
S ponavljanjem fraze "ne raste kot drevo" Jonson poudarja edinstveno in negotovo naravo človeškega obstoja. Za razliko od dreves, ki lahko zdržijo stoletja, smo ljudje podvrženi neizprosnemu procesu staranja in sčasoma propadanja. Pesem poudarja kontrast med trajno močjo narave in krhkostjo človeškega življenja ter vzbuja občutek melanholije in eksistencialne kontemplacije.
Jonson dodatno poveča čustveni učinek pesmi z uporabo čutnih podob in personifikacije. Živahni opisi »sladkega rokopisa mladosti« in »cveta« življenja poudarjajo minljivo lepoto in nežno naravo mladosti. S poosebljanjem časa kot »tatu« in »kormorana, ki požira našo hitro porabo«, Jonson posreduje občutek nujnosti in izgube, kar prispeva k pretresljivemu tonu pesmi.
Pesem se zaključi s filozofskim razmišljanjem o kratkosti življenja in nesmiselnosti oklepanja zemeljskih dobrin. Jonson bralca poziva, naj ceni minljive trenutke sreče in neguje sedanjost, namesto da teži k materialnemu bogastvu ali nesmrtni slavi. Pesem spodbuja bralce, da sprejmejo končno naravo obstoja in najdejo tolažbo v preprostih radostih življenja.
Za zaključek:»Ne raste kot drevo« je čudovito oblikovana in k razmišljanju spodbudna pesem, ki spretno raziskuje teme časa, smrtnosti in človeškega stanja. Jonsonova spretna uporaba podob, simbolike in filozofske kontemplacije vabi bralce, da razmišljajo o minljivosti človeškega življenja in cenijo dragocene trenutke, ki sestavljajo naš obstoj. Pretresljivo sporočilo pesmi o kratkosti časa in pomenu življenja v sedanjosti še naprej odmeva med bralci, zaradi česar je brezčasna in introspektivna književnost.