V bežnih sanjah o daljnem letu,
Utrujen duh hrepeni po pogledu,
Onkraj meja zemeljskih meja,
Kjer odmevajo neskončna kraljestva svobode.
Kot vetrič se duša osvobodi,
Prekinitev gravitacijskih verig,
Od zemlje se nežno dviga,
Proti vesolju, ki presega.
Da bi zdrsnil te zemeljske meje in se povzpel,
Sredi utripajočih zvezd za raziskovanje,
Iskanje kraljestev, kjer se vnamejo duše,
V sijočem prostranstvu nebeške svetlobe.
Čez galaksije in vesoljske obale,
Duh potuje, ko raziskuje,
Šepetane skrivnosti stvarstva se razkrivajo,
V kozmičnih čudesih, ki jih še ni mogoče opisati.
Simfonija nebeške harmonije,
Vodi dušo do njene prave usode,
Skozi eterična kraljestva nemoteno drsi,
Za seboj pušča posvetne tokove življenja.
Znotraj ogromnega prostranstva neznanega,
Zrasel je občutek miru,
Kajti na tem brezmejnem potovanju je našel,
Kraj, kjer sta ljubezen in enotnost v izobilju.
Tako duh večno leti,
V kraljestvih, kjer je večna lepota,
Preseganje omejitev, vzpenjanje visoko,
Zdrsniti te zemeljske meje, v brezmejno nebo.