1. Trajna narava besed:
Wordsworth predlaga, da lahko besede, če se uporabljajo poetično, preživijo fizični svet. Verjame, da ima pisana beseda sposobnost, da obstane dlje od življenjske dobe posameznika, ovekoveči izkušnje, misli in čustva, izražena v poeziji.
2. Ujemanje bežnih trenutkov:
Po besedah Wordswortha ima poezija edinstveno sposobnost, da ujame minljive trenutke intenzivne povezanosti z naravo in jih ohrani za prihodnje generacije. Te minljive izkušnje, čeprav minljive v realnem času, je mogoče ovekovečiti s poetičnim izražanjem.
3. Čustveni odtis:
Wordsworthova poezija pogosto vzbuja občutek strahospoštovanja in čudenja, ki ga navdihuje naravni svet. S tem, ko te čustvene trenutke spretno oblikuje v verze, nakazuje, da lahko poezija pusti neizbrisen pečat v bralčevem umu in ustvari trajno čustveno resonanco, ki presega čas.
4. Povezovanje z božanskim:
Za Wordswortha lahko poezija služi kot kanal za povezavo z božansko ali višjo silo, ki je prisotna v naravi. Verjame, da imajo trenutki globoke povezanosti z naravo element večnega in svetega, poezija pa ima sposobnost ujeti in sporočiti to povezavo ter ji dati občutek nesmrtnosti.
5. Transcendencija smrtnosti:
S poezijo Wordsworth nakazuje, da ima človeški duh potencial, da preseže lastno smrtnost. Z ustvarjanjem trajnih umetniških del, ki zajemajo bistvo življenja in narave, lahko pesniki dosežejo obliko nesmrtnosti, ki presega omejitve fizičnega obstoja.
Na splošno Wordsworth poezijo dojema kot ovekovečno silo, ki ohranja trenutke globokega ukvarjanja z naravo in bralcem omogoča, da presežejo meje časa in izkusijo občutek večnega. Pesem nakazuje, da ima poezija svoje življenje, ki odmeva med generacijami in ovekoveči pesnikove misli, čustva in globoke povezave s svetom okoli njih.