Pesem se začne s srhljivo podobo »nagačenih mož«, ki nakazuje na površnost in izumetničenost sodobne družbe. Govornik opisuje, kako se ti možje »nagibajo skupaj« in si »osušijo« grla v zaman poskusu, da bi našli zadovoljstvo in izpolnitev. Vendar se njihova prizadevanja izkažejo za jalova, saj ostanejo ujeti v krog praznine in obupa.
Eliot mojstrsko uporablja podobe, da prenese votlo in nepovezano naravo obstoja. Moške označuje za "slamnate" in brez "strasti ali namena". Njihove besede primerjajo s »posušenimi glasovi«, njihov nasmeh pa z »kretnjo brez pomena«. Govornik poudarja, da so ti ljudje le prazne posode, ki jim manjka ogenj pristnih čustev ali globina pristne povezanosti.
Pesem se poglablja v eksistencialno krizo, s katero se soočajo votli ljudje. Zavedajo se svoje praznine in hrepenijo po vrnitvi moči, strasti in vere, vendar se zdi, da ne morejo pobegniti iz svojega stanja. Hrepenijo po »strasti«, »motivu« in »spominu«, ki bi osmislili njihovo življenje, vendar ostajajo ukleščeni v duhovno stagnacijo.
Eliot namiguje tudi na izgubo verskega prepričanja in upad tradicionalnih vrednot v sodobni družbi. Pesem se sklicuje na več verskih simbolov in aluzij, kot je "drugo kraljestvo smrti", kar nakazuje svet onkraj življenja, kjer niti smrt ne nudi tolažbe. Govorčev ton je obupan, ko obžaluje erozijo vere in nezmožnost sodobnega človeštva, da najde transcendenco ali odrešitev.
"The Hollow Men" doseže vrhunec v močnem in vznemirljivem zaključku. Govornik zastavlja vrsto retoričnih vprašanj, pri čemer poudarja nesmiselnost življenja in odsotnost vsakršnega smiselnega reda. Izjavlja, da "oči niso tukaj" in "v tem, kar je mrtvo, ni življenja," kar namiguje, da je duhovna praznina votlih ljudi dosegla točko brez vrnitve.
Glavna tema pesmi je globok občutek odtujenosti in izgube, ki ju doživlja sodobno človeštvo. "The Hollow Men" predstavlja mračno in mračno vizijo sveta, v katerem so posamezniki ujeti v krogu obupa in hrepenijo po pomenu, a ga ne morejo najti. Eliotova uporaba preganjajočih podob in simbolike okrepi čustveni učinek pesmi, pri bralcih pa pusti občutek tesnobe in globokega razmišljanja o naravi obstoja.