- Alap:To je začetna in najbolj zapletena faza improvizacije v indijski klasični glasbi. Glasbeniki začnejo s predstavitvijo ključnih značilnosti rage, s poudarkom na določenih notah, besednih zvezah in melodičnih niansah, da definirajo njeno inherentno razpoloženje in strukturo. Improvizacija v alapu se postopoma gradi, ko se posamezne note razširijo v kratke melodične vzorce, okrašene z "meends" (subtilnimi zdrsi med notami) in variacijami v barvi tona.
- Jod:Ko alap napreduje, lahko preide v fazo "jod". Medtem ko ostaja znotraj rage, se improvizacija stopnjuje v tempu in kompleksnosti. Ritmični vzorci postanejo bolj izraziti in vključujejo zaporedja hitrih zaporedij not ("taan"), ki so prepletena s premori.
- Jhala:V sekciji "jhala" je premik k prevladujoči ritmični igri z uporabo melodije in tolkal. Glasbeniki pokažejo svoje znanje nad zapletenimi ritmičnimi stavki ali vzorci, imenovanimi "bols", skupaj s hitro tehniko prstov. Melodična linija ima lahko nekoliko ponavljajočo se obliko, saj je poudarek na raziskovanju ritmičnih različic.
Med improviziranimi deli pride do izraza izvajalčeva spretnost, domišljija in poglobljeno razumevanje rage. Imajo dovolj prostora, da se poglobijo v osebne interpretacije, raziskujejo različne odtenke in vidike melodične forme, pri tem pa se držijo pravil in estetike izbrane rage. Sposobnost dobre improvizacije je v indijski klasični glasbi zelo cenjena, saj kaže na glasbenikovo mojstrstvo, spontanost in ustvarjalnost.