V elizabetinski dobi so gledališke produkcije temeljile na naravnih virih svetlobe:
* Dnevna svetloba: Predstave so običajno izvajali podnevi, pri čemer so izkoriščali naravno sončno svetlobo. To je pomenilo, da so bile predstave omejene na dnevne ure.
* Sveče in bakle: Za osvetlitev večernih predstav so bile uporabljene sveče in bakle. Vendar je to ustvarilo medlo in utripajoče vzdušje, ki je zahtevalo uporabo drznega ličila in kostumov za vidnost.
Pomanjkanje električne razsvetljave je imelo več učinkov na elizabetinsko gledališče:
* Omejeni časi delovanja: Predstave so bile omejene na dnevne ure ali kratek čas, ko so lahko osvetlile sveče in bakle.
* Preprosta scenografija: Omejena svetloba je omejila kompleksnost scenografije, saj bi bilo težko videti zapletene podrobnosti.
* Poudarek na dialogu in akciji: Zaradi pomanjkanja posebnih učinkov in vizualnega spektakla so se elizabetinske igre pri pripovedovanju zgodbe močno zanašale na dialog in fizično igro.
* Interakcija z občinstvom: Neposredna bližina med igralci in občinstvom, pogosto v soju sveč, je ustvarila intimno in interaktivno vzdušje.
Pomembno si je zapomniti, da elektrika ni bila dejavnik v elizabetinskem gledališču. Omejitve svetlobne tehnologije so vplivale na naravo in slog predstav ter njihovo produkcijo.