Nekateri pogosti primeri statičnega gibanja v plesu vključujejo:
- Plesalka, ki drži pozo, na primer baletna plesalka v arabeski ali sodobna plesalka v izkrivljeni obliki.
- Skupina plesalcev, ki tvorijo tableau vivant, kjer skozi zamrznjene položaje ustvarijo živo sliko.
- Koreograf, ki namerno uporablja mir kot koreografsko sredstvo, kot na primer v delu pionirjev postmodernega plesa, kot sta Trisha Brown ali Steve Paxton.
Statično gibanje ima lahko v plesu različne namene:
- Ustvariti napetost ali pričakovanje pred večjo spremembo gibanja.
- Poudariti določen trenutek ali gesto.
- Za kontrast z bolj dinamičnimi ali tekočimi gibi znotraj dela.
- Ustvariti občutek vizualne lepote ali umetniškega izražanja.
- Izzvati tradicionalne predstave o gibanju in času v plesu.
Statično gibanje od plesalcev zahteva velik nadzor, natančnost in zavedanje telesa, saj vključuje držanje položaja brez izgube ravnotežja ali ogrožanja drže. Uporablja se lahko tudi kot orodje za plesalce, da raziskujejo lastno fizičnost in občutek za prostor.
V sodobnih plesnih in eksperimentalnih plesnih oblikah se koncept statičnega gibanja pogosto razširi tako, da vključuje subtilne premike ali spremembe v telesu, tudi če ni splošnega premika v prostoru. Ti mikrogibi lahko statičnemu stanju dodajo kompleksnost in nianse ter dodatno razširijo koreografske možnosti mirovanja v plesu.