Zgodnji glasbeniki bluesa so bili predvsem potujoči izvajalci, ki so potovali od mesta do mesta in nastopali v lokalnih lokalih z jukeom, na plantažah in na drugih prizoriščih. Pogosto so se zanašali na improvizacijo, navdih pa so črpali iz osebnih izkušenj, stisk in vsakodnevnih opažanj. Blues je služil kot sredstvo za izražanje čustev, izmenjavo zgodb in povezovanje z občinstvom prek iskrenih besedil in duševnih melodij.
Ko je blues glasba pridobila na popularnosti, se je začela širiti izven podeželskih korenin in našla pot v urbana območja. V začetku 20. stoletja so mesta, kot so Memphis, St. Louis, Chicago in New Orleans, postala pomembna središča bluesovske glasbe. Ta urbana središča so pritegnila blues glasbenike iz različnih regij, kar je pripeljalo do nastanka različnih blues stilov, kot so Delta blues, Piedmont blues in Chicago blues.
Sčasoma se je razvila tudi instrumentacija. Medtem ko je kitara ostala stalnica, so bili drugi instrumenti, kot so klavir, bobni in saksofon, vključeni v blues skupine, kar je ustvarilo bogatejši in bolj dinamičen zvok. Bluesovski glasbeniki so začeli eksperimentirati z različnimi glasbenimi oblikami, ki so vključevale elemente jazza, ragtimea in countryja.
Blues je močno vplival na ameriško glasbo in kulturo ter oblikoval razvoj žanrov, kot so jazz, rock and roll ter rhythm and blues. Skozi svojo zgodovino je blues glasba služila kot močno sredstvo za družbene komentarje, ki obravnavajo vprašanja, kot so revščina, rasizem, ljubezen in izguba.
Danes je blues glasba priznana kot pomembna in vplivna oblika umetnosti, ki ohranja bogato tradicijo afroameriške glasbene dediščine, hkrati pa se še naprej razvija in osvaja občinstvo po vsem svetu.