Ko je Iago pozvan k odgovoru za svojo zlobnost, je rekel, da ne zahtevam ničesar, kar veš dejanje 5 prizor 2 vrstica 300 ali imamo motivacije in kako nam jih predstavi Shakespeare?

Iagovo zavračanje razlage za svojo zlobnost v 5. dejanju, 2. prizoru, 300. vrstici Shakespearovega Othella prispeva k kompleksnosti njegovega lika in postavlja pomembna vprašanja o človeški motivaciji. Shakespeare uporablja različne tehnike za predstavitev Iagovih motivov, ne da bi jih izrecno navedel, s čimer spodbuja občinstvo, da se kritično vključi v njegova dejanja in se poglobi v psihološke globine njegovega značaja:

Ambicije in ljubosumje: Shakespeare namiguje na Iagovo ambicioznost po napredovanju in njegovo zavist do Cassiovega položaja. Njegova zamera podžiga njegovo željo, da bi sabotiral Cassio in Othello, zaradi česar manipulira z dogodki in ju spravlja drug proti drugemu.

Negotovost in samoprezir: Iagova negotovost izhaja iz njegovega prepričanja, da ga ljudje okoli njega spregledajo in ne spoštujejo. Ta kompleks manjvrednosti se kaže kot sovraštvo do uspeha drugih in potreba po nadzoru.

Maščevanje: Iago čuti krivico, ker je Othello izbral Cassia za svojega poročnika, kar vidi kot žalitev svojih sposobnosti. Njegova želja po maščevanju ga žene k orkestriranju padca Othella in Cassia.

Uživanje v kaosu: Nekatere interpretacije kažejo, da Iago najde zabavo v kaosu, ki ga ustvarja. Z veseljem manipulira z drugimi in opazuje njihov propad, kar kaže na sadistično žilico v njegovi osebnosti.

Psihološka zapletenost: Shakespeare namenoma pušča Iagovo motivacijo dvoumno, zaradi česar je enigmatična in nepredvidljiva osebnost. Ta zapletenost omogoča različne interpretacije in spodbuja občinstvo k razmišljanju o naravi človeškega zla, vplivu družbenih pritiskov ter medsebojnem delovanju notranjih in zunanjih dejavnikov pri oblikovanju človekovih dejanj.

S temi tehnikami Shakespeare predstavi Iaga kot večplasten lik, katerega motivacija je mešanica osebne negotovosti, ljubosumja ter želje po moči in nadzoru. Z zavračanjem neposredne razlage izzove občinstvo, da se sooči z lastnim razumevanjem človeškega vedenja ter zapletenosti dobrega in zla.