1. Predstave na prostem: Grška gledališča so bila običajno prizorišča na prostem, kar je pomenilo, da so se morali igralci boriti z elementi, kot so sončna svetloba, veter, dež in spreminjajoče se temperature. Morali so biti sposobni ustrezno prilagoditi svoje predstave in še vedno ohraniti svojo osredotočenost in projekcijo.
2. Veliko občinstvo: Grška gledališča so pogosto sprejela na tisoče gledalcev in so bila precej večja od sodobnih gledališč. Igralci so morali projicirati svoje glasove in zagotoviti, da so jih jasno slišali tudi tisti, ki so sedeli v najbolj oddaljenih vrstah. To je zahtevalo izjemne vokalne tehnike, vključno s pravilnim dihanjem in glasovno modulacijo.
3. Nošenje maske: Igralci v grškem gledališču so pogosto nosili zapletene maske, ki so pokrivale ves njihov obraz. Te maske so bile zasnovane za upodobitev različnih likov in čustev, vendar bi igralcem lahko predstavljalo izziv pri izražanju subtilnih izrazov ali čustev. Igralci so se morali zanašati na svoje fizične kretnje in govorico telesa, da so lahko učinkovito komunicirali skozi maske.
4. Fizično gibanje: Grško gledališče je dajalo velik pomen telesnemu gibanju, koreografiji in plesu. Igralci so morali opraviti obsežno usposabljanje plesa, gimnastike in akrobatike. Morali so izvajati fizično zahtevne rutine, ki so vključevale sinhronizirano gibanje ter impresivne poskoke in skoke, medtem ko so nosili dovršene kostume.
5. Oblikovanje amfiteatra: Grška gledališča so imela posebno arhitekturno zasnovo, saj je bil oder na dnu polkrožne ali okrogle sedežne površine. To je pomenilo, da se morajo igralci zavedati svojega položaja na odru, saj lahko različne lokacije vplivajo na akustiko in vidljivost občinstva.
6. Akustika: Amfiteatralna zasnova grških gledališč je zagotavljala odlično naravno akustiko, vendar so morali igralci še vedno obvladati svoje vokalne tehnike, da bi zagotovili, da se njihov glas prenaša po celotnem gledališču. Morali so jasno projicirati svoje glasove in se izogibati popačenju, da bi ohranili pozornost občinstva.
7. Improvizacija in pomnjenje: Od grških igralcev so pričakovali odlične sposobnosti pomnjenja, saj se scenariji niso pogosto uporabljali. Pogosto so se zanašali na improvizacijo, da bi izboljšali svoje predstave, in dodali svoje interpretacije pisnemu gradivu, ki so ga posredovali dramatiki.
Kljub tem izzivom so igralci v grškem gledališču pokazali svoj izjemen talent in predanost ter pustili trajen vpliv na razvoj gledališke umetnosti in še danes navdihujejo nastopajoče in občinstvo.