Besedilo predstave Gledališča absurda je pogosto fragmentarno, nelogično in nesmiselno. Igralci morajo biti sposobni najti smisel in koherentnost v besedilu, tudi ko se to zdi nemogoče. Prav tako morajo biti sposobni prenesti dramatikovo predvideno sporočilo, ne da bi se zatekli k tradicionalnim tehnikam pripovedovanja zgodb.
2. Absurdni lik
Liki v predstavi Gledališča absurda so pogosto pretirani, groteskni in celo nadrealistični. Igralci morajo biti sposobni ustvariti te like, ne da bi se zatekli k karikaturi. V likih morajo najti človečnost, tudi če so na videz nečloveški.
3. Absurdna predstava
Izvedba predstave Gledališča absurda je pogosto stilizirana, pretirana in celo ritualna. Igralci morajo biti sposobni preseči tradicionalne igralske tehnike in najti nove načine izražanja. Prav tako morajo biti sposobni sodelovati kot ekipa, da ustvarijo kohezivno in enotno predstavo.
4. Absurdno občinstvo
Predstave gledališča absurda so pogosto zahtevne in provokativne, pri občinstvu pa lahko izzovejo različne odzive. Igralci morajo biti pripravljeni na soočanje z negativnimi odzivi, pa tudi s pozitivnimi. Prav tako morajo biti sposobni ohraniti osredotočenost na nastop, tudi ko se občinstvo odziva moteče.
Nastop v Gledališču absurda je zahtevna, a nagrajujoča izkušnja. Od igralcev zahteva, da razmišljajo zunaj okvirov in najdejo nove načine izražanja. Z upoštevanjem teh nasvetov lahko igralci uspešno nastopajo v produkcijah Gledališča absurda in ustvarijo nepozabne izkušnje, ki spodbujajo razmišljanje za svoje občinstvo.