Monolog, na katerega verjetno mislite, je Barbarino dolgotrajno tarnanje o njenem življenju in zakonu z možem Harryjem. Zgodi se na začetku drugega dejanja, ko razmišlja o svojem zmenku z mladim in naivnim Bobom. Izraža svoje razočaranje nad svojim zakonom, svoje hrepenenje po vznemirjenju in strasti ter svojo globoko zakoreninjeno osamljenost.
Tukaj je strnjena različica Barbarinega monologa:
Barbara: (Zase, potem ko Bob odide) "O, bog. Tako sem se bala, da me bo prosil, naj se poročim z njim. Mislim, da bi morala biti hvaležna, da ni. Ampak bil je tako ... mlad. Tako nedolžen. Kot da je šel mimo mene cel svet izkušenj. Kaj počnem? Star sem 35 let. Poročen sem 10 let. Imam lepo stanovanje, dobro življenje, toda ... je prazno. It's so empty. And I can't help but feel like I'm missing out on something. I keep telling myself that I'm happy, that I have everything I need. But do I? Am I really happy? Am I really living? I don't know. Sometimes I feel like I'm just going through the motions. Just existing. I'm not even sure what I'm looking for anymore. But I know it's not this. It's not this quiet, predictable life with Harry. I Želim si nekaj drugega. Ali je to tako grozno? Želim se počutiti, kot da dejansko živim. Kaj naj naredim?
Ta monolog poudarja Barbarin notranji nemir in njeno iskanje nečesa več v svojem življenju. To je močan trenutek introspekcije, kjer se spopada s svojimi željami, negotovostjo in občutki nezadovoljstva s svojim trenutnim položajem.
Pomembno je omeniti, da je ta monolog ključni trenutek v igri, saj razkriva Barbarine prave občutke in pripravlja sceno za preostanek predstave. Gre za pretresljivo raziskovanje zapletenosti zakona, krize srednjih let in iskanja izpolnitve.