Tukaj je nekaj ključnih značilnosti samorefleksivnega pripovedovalca:
* Neposredno nagovarjanje bralca: Pripovedovalec lahko neposredno govori z bralcem z besednimi zvezami, kot sta »ti« ali »dragi bralec«.
* Komentar na pripoved: Pripovedovalec lahko opozori na nedoslednosti v zgodbi, razloži lastne pristranskosti ali se celo opraviči za pomanjkanje informacij.
* Dvomi o lastni zanesljivosti: Pripovedovalec morda ni prepričan o dogodkih, ki jih opisuje, ali pa priznava lastne omejitve pri razumevanju situacije.
* Priznavanje izmišljene narave zgodbe: Pripovedovalec lahko zgodbo imenuje "zgodba", "pripoved" ali "fikcija".
* Igranje z bralčevimi pričakovanji: Pripovedovalec lahko namerno zavede bralca ali ustvari občutek negotovosti glede dogodkov.
Tu je nekaj primerov samorefleksivnih pripovedovalcev v literaturi:
* Pripovedovalec v "The Great Gatsby" F. Scotta Fitzgeralda: Pripovedovalec, Nick Carraway, pogosto komentira svojo vlogo v zgodbi, dvomi o lastni zanesljivosti in razmišlja o dogodkih, ki jim je priča.
* Pripovedovalec v "Pustolovščinah Huckleberryja Finna" Marka Twaina: Huckleberry Finn kot pripovedovalec neposredno nagovarja bralca, komentira zgodbo in se celo opravičuje za svojo neizobraženost.
* Pripovedovalec v "Neznosni lahkosti bivanja" Milana Kundere: Pripovedovalec neposredno nagovarja bralca, ponuja filozofske refleksije in se sprašuje o naravi bivanja.
Z uporabo samorefleksivnega pripovedovalca lahko avtorji ustvarijo bolj zapleteno in zanimivo bralno izkušnjo, ki bralca izzove, da razmisli o naravi pripovedovanja in vlogi pripovedovalca.