(Vstati pokonci, oči žareče z mešanico jeze in hrepenenja)
Kličejo me Rapunzel. Ime, ki ga šepeta veter, ime, ki odmeva v tišini tega stolpa. Ime, ki govori o zlatih laseh, ime, ki kriči o ukradeni svobodi.
(Počasi pojdite s prsti skozi namišljene lase, vaš glas se omehča)
Moji lasje, lesketajoča se zlata reka, zapor, ki sem ga sam ustvaril. Pleza in pleza, zlata vrv sega proti nebu, obupana prošnja za beg. Prošnja, ki je mati Gothel, ženska, ki mi je ukradla otroštvo, ne upošteva. Ima me za talca, moja lepota je njena edina valuta, njena edina moč.
(Vaš glas se kljubovalno dvigne)
Ampak jaz nisem lutka. Nisem posest. Jaz sem Rapunzel in ne bom utišana!
(Tvoje pesti se stiskajo, tvoje oči se lesketajo z novo odkrito odločnostjo)
Svet sem okusil skozi ukradene trenutke, ga zagledal skozi okno svojega stolpa. Svet sonca in vetra, odprtega neba in živahnih barv. Svet, ki šepeta obljube avanture, svet, ki kliče mojo dušo.
(Tvoje oči se odmaknejo, tvoj glas je poln hrepenenja)
Sanjam o svetu onstran teh zidov, o svetu, kjer moji lasje niso veriga, ampak lesketajoč se slap. Hrepenim po svobodi raziskovanja, učenja, ljubezni. Biti več kot ujetnica, biti ženska, ki sama kroji svojo usodo.
(Tvoj glas postane oster)
Ampak nisem sam. Našel sem glas, glas, ki šepeta upanje, glas, ki kliče k spremembi. Glas, ki me opominja, da me ne definira dolžina las, ampak ogenj v srcu.
(Stojiš pokončno, tvoj glas zveni odločno)
osvobodil se bom. Našel bom svojo pot. Jaz bom Rapunzel, ženska, ki je kljubovala svoji usodi, ki se je dvignila nad sence, ki je objela luč svobode.
(Drži glavo visoko, pogled neomajen)
To je moja zgodba, moja pot, moj boj. In ne bom utišan.